Sighisoara

Zjutraj se iz mesta Brasov odpraviva proti naslednjemu mestu Sighisoari, ki je znana predvsem po rojstni hiši Vlada Tepeša. Prenočišče si najdeva v kampu Aquaris, ki leži zgolj 10 minut peš iz centra starega mestnega jedra Sighisoare. Kamp napram ostalim ni ravno poceni in nič posebnega, vseeno pa odtehta svoje bližina mesta.Kamp je relativno majhen, ker nas je že sedaj izven sezone kar nekaj šotoristov, zna biti poleti v času glavne sezone kar problem dobiti mesto za naš šotor. V sklopu kampa je tudi bazen, ki pa je že bil prazen. Lahko pa rečem, da je kamp relativno urejen in čist, edino sanitarije in tuši so predaleč od prostorov za kampiranje. 

Sighisoara (Sigišoara) se nahaja ob reki Tarnava, ki se nahaja v zgodovinski pokrajini Transilvanija. Staro mestno jedro Sighisoare ima značilnosti majhnega srednjeveškega utrjenega mesta in je tudi na seznamu UNESCO svetovne dediščine. Mesto je izredno priljubljena turistična točka, saj je večina znamenitosti relativno zelo blizu ena drugi, največja znamenitost mesta je nedvomno 64 metrov visok urni stolp, ki je bil zgrajen leta 1556, iz vrha urnega stolpa pa je čudovit razgled na Sighisoaro. Za razgled iz urnega stolpa je potrebno odšteti vstopnino, ki je v bistvu vstopnina za zgodovinski muzej, ki se nahaja v omenjenem urnem stolpu. Vstopnina za urni stolp stane na osebo 3.5 €, za fotoaparat računajo še dodatnih 7 eurov. 

Sighisoara je poznana predvsem po rojstni hiši Vlada Tepeša, ki je bolj poznan pod imenom Grof Drakula. Njegova rojstna hiša je sicer spremenjena v restavracijo, vseeno pa so ohranili dve sobi, ki sta spremenjeni v manjši muzej, kjer lahko vidimo precej temačno sobico v sredini katere stoji krsta, v njej pa leži grof Drakula, ki se ob našem prihodu dvigne v pol sedež položaj. 

Sprehodiva se tudi do tako imenovanega šolskega stopnišča, ki je staro pokrito stopnišče, pokrito z leseno streho vzdolž celotnega stopnišča. Po prehojenih 175 stopnic pridemo na vrh do luteranske cerkve, ki je bila zgrajena v poznem gotskem slogu. Na hribu se nahaja tudi pokopališče, ki vsebuje veliko nemških nagrobnikov. 

Zvečer se odpraviva na večerjo v eno izmed mnogih restavracij v starem mestnem jedru. Ogledujeva si menije ter cene in sva kar malo razočarana, da imajo precej navite cene za tisto kar ponujajo, da o angleškem meniju, ki ga seveda sploh nimajo, rajši ne izgubljam besed. 

Že iz potovanj po Aziji sva se očitno navadila, da se ne vsedeva takoj v prvo restavracijo in naročiva, ampak najprej na vhodu preveriva cene in ponudbo, če sploh imajo kaj za vegetarijance, saj meni meso niti približno ne diši. Tako kmalu najdeva restavracijo izven glavnega vrveža, kjer imajo precej pestro in raznoliko ponudbo, z relativno ugodnimi cenami. No, vsaj kar sva razumela. Pripetil se nama je manjši nesporazum. Natakarja že ob prihodu pozdraviva z Hallo, tako, da že v štartu dava vedeti, da sva tujca. Natakar nama kmalu prinese meni v romunščini, ki pa nama pri razvozlavanju jedi povzroča kar nekaj preglavic, saj je njihov jezik popolnoma drugačen od našega in je le tu in tam kakšna beseda, ki sva jo na meniju razumela. Po približno desetih minutah naju natakar pride vprašati kaj bova naročila, midva pa še itak ne veva nič. Previdno vprašava, če mogoče govori angleško in če lahko dobiva meni v angleškem jeziku… No seveda sva dobila ustrezen meni, naročila ter bila zadovoljna z naročenim. 

Kamp Aquaris = 65 lei / (15€)

Večerja = 48 lei / (11,70€)