Šri Lanka: Obisk želvjega zavetišča

Joj... čisto prehitro se izteka tale najin dopust, saj se jutri vračava domov. Zjutraj se že kot tukaj običajno pripraviva čisto slovenski zajtrk jajca, marmelado, maslo, paradižnik in lubenico. Danes naju preseneti, da ni elektrike, zato malce zinprovizirava in toast popečeva kar v ponvi.

Po zajtrku se odpraviva na bližnjo plažo, kjer je polno Rusov in Kitajcev, slednji so oblečeni v neoprenske pajace, da jih ne opeče sonce. Hikka je že daleč naokoli poznana kot ''rusko'' letovišče, zato ni nič nenavadnega, ko so naju v restavracijah vprašali ali želiva meni v ruskem ali angleškem jeziku. Naša slovenščina je za njih zelo podobna oz. ista kot ruščina, zato naju je med drugim kar nekaj ljudi vprašalo, če sva iz Rusije. Ko odgovoriva, da sva iz Slovenije se jim itak niti približno ne sanja iz katerega kontinenta sva, kaj šele, da bi približno vedeli, kje je naša državica. Če jih že res zanima kje smo, jim za lažjo predstavo poveva, da smo bili včasih bivša Jugoslavija in ta je celo nekaterim poznana. 

Po poležavanju na plaži se nama slednjega naveliča, zato se odpraviva proti sobi, kjer naju pričaka lepo zložen kup najinih oblačil. Na Šri Lanki pranje oblačil ni ravno pogosto, zato sva si oblačila oprala kar sama. Tukaj pa sva izkoristila možnost in si za 30 centov po kosu oprala nekaj oblačil.

Popoldne se z lastnikom guesthousa dogovoriva za najem skuterja. Najem za 24 ur pride 1000 rup (6,5 eur), kot zagotovilo pa mu morava pustiti 200 eur, ker potnih listov ne smejo več jemati. S skuterjem se odpraviva na raziskovanje bližnje okolice. Ko sama sediva za volanom šele vidiva kako kaotičen je dejansko promet. Avtobus naju v škarje prehiti po desni, nekaj metrov za tem se komaj izogneva kravam, ki se prosto sprehajajo po cesti... No tudi midva sva naletela na kakšno počasnelo na cesti, zato sva kot to počno domačini potrobila ter prehitela po desni. 

Med potjo vidiva zavetišče za želvice in na hitro se odločiva, da ga obiščeva. Vstopnice dobiva po isti ceni kot domačini. Sprva naju vodič pelje do malo večjega ''peskovnika'', kjer so s tablami označena vališča želvic. Vodič en kup kar odkoplje in nama pokaže ter da v roke vsakemu po eno želvico stare nekaj ur. Ko si jih ogledava te želvice položiva nazaj v izkopano luknjo in jih z mivko zasujeva nazaj. Naslednje želvice so stare tri dni in tudi te izkoplje in nama jih položi v roke. Želvice potem odneseva do bazena in jih tako prvič spustiva v vodo. 

V naslednjem bazenu so malo večje želve, kjer iz vode potegne največjo in najstarejšo želvo, ki tehta okoli sedem kilogramov. Sprehajamo se med bazeni in za vsako nama razloži koliko je stara, katero nama kar porine v roke. Ena je celo tako vesela, da me s sprednjimi plavutmi ''namlati'' po rokah. V zadnjem bazenu so želve, ki so ranjene. Med njimi je ena stara 65 let in ima v sebi zrak, zato se ne more nikoli potopiti in ves čas plava na površju. 

Na Šri lanki so želvja zavetišča pogosta, saj je obala Šri Lanke priljubljeno gnezdišče želv. Želva vedno gnezdi na isti plaži kjer se je izvalila sama. Želva prepotuje ogromno, vendar ko je čas, da izvali svoja jajca, vedno najde isto plažo. Zavetišča ribičem plačujejo, da prinesejo ranjene želvice, ki se ujamejo v njihove mreže. 

Želvje jajce so v zadnjem času postale zelo ogrožene, saj so zaradi prepotentnih Rusov postale prava gurmanska specialiteta. Zato zavetišča plačujejo domačinom, da najdena jajca prinesejo v zavetišče, v zameno pa dobijo nekaj plačila.

Ogled zavetišča za želvice je bila ena izmed čudovitih doživetij na Šri Lanki, saj nimaš ravno vsak dan priložnosti, da primeš želvo v roke, sploh pa glede na različne starosti. Super je, da nisva izbrala glavnega zavetišča v Hikki, ker je tam polno turistov, izbrala pa sva kar enega in dobila čudovito pristno izkušnjo.