Bih roadtrip in Jahorina

Po vseh nevšečnostih prejšnjega dne in s sposojenim avtom sva ob šesti uri krenila iz Celja proti Bosni. Po treh urah vožnje sva že bila čez bosansko mejo, namenjena proti Banja Luki. Parkirala sva ob mestni tržnici, kjer sva imela odlično izhodišče za obisk tržnice in ogled centra Banja Luke. Na tržnici sva opravila nekaj nakupov ter si ogledala pomembne zgradbe v Banja Luki. Center je ravno tako velik, da se ga da prehoditi peš. Ogledala sva si cerkev sv. Hrista Spasitelja, ki je bila med 2. svetovno vojno porušena in nato po starih načrtih zgrajena na novo. Pot naju je vodila mimo Banskega dvora, ki je kulturni center in mimo predsedniške palače. Po dveh urah sva nadaljevala pot proti Sarajevu. Med potjo sva si na hitro ogledala Jajce, se sprehodila do slapa in nadaljevala pot. Po devetih urah vožnje in prevoženih 600 km sva prispela na Jahorino. Moram omeniti, da so zelo ponosni na Jahorino, vendar o kakšnih označbah, kje se gre na smučarski center ni. Vedela sva, da se nahaja blizu Sarajeva ter da se morava peljati skozi mesto Pale. Tam je potem prva tabla za Jahorino.

Cerkev sv. Hrista Spasitelja - Banja Luka

Canyon reke Vrbas -  Meni najlepša točka v Bih, malo naprej od Banja Luke

Jajce

Prvo jutro na Jahorini sva ugotovila, da se je smučarska sezona za to leto zaključila. Odpravila sva se peš raziskovati Jahorino. Padla je odločitev, da bi vseeno lahko smučala. Obula sva buce oz. pancerje, ter se s smučmi in bordom odpravila na vrh Olimpika. Na vrhu, na 1888 metrih, stoji startna hiška iz časa Olimpijskih iger iz leta 1984, kjer se je odvijal ženski slalom. Razgled na Jahorino in okoliške hribe je bil enostavno prečudovit. V dolino sva nato odsmučala, malo po snegu, malo celo po blatu. Tako lahko vsaj rečema, da sva smučala na Jahorini.

Startna hiška iz časa OI (ženski slalom)

Rajska vrata

Večkrat sma bila deležna kosila iz odprtega kurišča, ki jih lahko vidimo pogosto v gostilnah

Bosanski zajtrk

Dan je bil namenjen raziskovanju Sarajeva. Ob omembi Sarajeva je prva asociacija Barščarščija in Željo 2. Sarajevo je za večino znan po obleganjih, OI leta 84 ter Vučkotu, ne vedo pa, da je to mesto polno kulture, bogate zgodovine, čevapčičev, burekov, odličnih sladic, tramvajev in trolejbusov.

Baščarščija je najlepši del Sarajeva. Gre za čarščijo, ki je glavni del mesta, kjer se nahaja džamija, česma (vodnjak) in trgovinice. Po obvezni pokušini čevapčičev v Željo 2, ki je za najin okus, daleč najboljša čevapdžinica na Baščarščiji, naju je pot vodila, do olimpijske dvorane Zetra. Dvorana je bila zgrajena leta 1983 za olimpijske igre in je bila namenjena za tekme hokeja. V dvorano nisva vstopila, kot simbol so na bližnjem dimniku olimpijski krogi.

Baščarščija

Za zaključek dneva sva si ogledala izvir Bosne (vrelo Bosne). Izvir se nahaja 12 km jugozahodno od Sarajeva in velja za eno izmed najlepših znamenitosti v državi. Prispela sva v mraku, vendar sva  vseeno morala plačati parkirni prostor stricu, ki se je potem kar odpeljal in zaključil s službo za ta dan. V Bosni se večina parkirišč plačuje po 1KM.

Vrelo Bosne

Po ”bosanskem” zajtrku sva se odpravila proti Mostarju. Iz Jahorine je do Mostarja nekje 170 km, tako da je pot trajala slabe tri ure. Pot bo Bosni je kar utrujajoča, saj je povsod polno policajev, šleparjev, nepreglednih ovinkov, po avtocestah še pa nekaj časa ne bomo vozili.

Parkirala sva blizu centra Mostarja, si ogledala most, stari del mesta, nakupila spominke in obvezno magnetek za mojo zbirko. Mostar je čudovito mesto, ki je dobila ime po čuvajih mosta (mostari) na bregovih reke Neretve. Most je bil leta 1993 uničen, nato so ga po vojni ponovno obnovili leta 2004. Vsekakor priporočam ogled Mostarja, saj je s starim mestnim jedrom, kamnitim mostom, čarščijo, spominki… Mesto, ki pusti lepe spomine in bi se človek ponovno vrnil vanj. Mostar je poznan tudi po ekstremnih skokih z mosta v Neretvo.

Pot naju je vodila v Međugorje, ki je od Mostarja oddaljeno slabih 40 km. Table so ustrezno označene v mestu, ko pa prideš ven, se pa table končajo. Zanimivo je, da v navigaciji romarskega središča ni, tako sva malo povprašala na okoli za napotke. Međugorje je en sam turistični center. Marijina cerkev je sicer zelo lepa, zraven je dolga ulica samih štantov, kjer prodajajo najrazličnejše spominke.

Največ pričakovanj sem imela od slapov Kravic. Bosna ni podrobno vrisana v navigacijo, zato sva imela nekaj problemov pri samem iskanju znamenitosti. Nobene označbe, table, domačini o slapovih komaj da kaj vedeli, vendar nama niso znali razložiti kako tja. Končno nama je ena gospa znala točno razložiti kod morava. Kravice so sklop slapov visokih 20-23 m , ki se nahajajo v kraju Kravice v mestu Studenci. Včasih so na slapovih delovali mlini za valjanje sukna. Kravice so poleg Mostarja moja najljubša točka v Bosni.

V bližini Mostarja se nahaja izvir reke Bune (vrelo Bune). Ta nama je pri iskanju povzročala največ nevšečnosti, saj sva opazila samo eno tablo, kjer je pisalo, da je do izvira 18 km, pa še ta je bila pred Mostarjem. Prevozila sva Mostar po dolgem in počez, da sva na koncu vprašala dva policaja, ki sta nama potem dala podrobna navodila kam morava iti. Izvir Bune se nahaja v kraju Blagaj, 12 km iz Mostarja. Pot nas pelje mimo mostarskega letališča. Buna izvira izpod 200 m visokega klifa. Izvir ima tako moč, da takoj ustvari deročo reko. Reka ima stalno temperaturo 6 stopinj. Edina neprijetna izkušnja z domačini je bila pri tem izviru, saj je potrebno parkirišče plačati, vendar v najinem primeru je bil že mrak, nikjer nobenega avta, niti osebe, ki bi pobirala parkirnino. Ko sva prišla do avta je za nama pritekel stric češ, da zakaj nisva plačala parkirnine, sva povedala, da nikjer ni bilo nobenega. Povedal je da je bil v gostilni na kavi in da morava plačati. In jaz ga naj po gostilnah iščem, da bi plačala. O tem kako me je razkuril rajši nebi. Verjetno sem tudi jaz njega, ko se mu nadevala najmanjše marke za plačilo.

Po vseh ogledih naju je čakala dve in pol urna pot proti Jahorini. Glede na to, da po Bosni kar mrgoli policajev, sva lahko samo čakala, kdaj naju bo kateri ustavil, kljub držanju omejitev. Ustavili so naju v mesto Pale in sicer zato, ker sva imela prižgane meglenke. Ker imajo drugačen režim, bi ostala brez vozniškega in prometnega dovoljenja, dokler nebi naslednji dan plačala kazni na pošti ali na policijski postaji. Seveda kako priti na cilj njih ne zanima. Seveda je policaj omenil možnost, da lahko predlagava kakšno drugo idejo ter, da se lahko malo pogodimo. Tako smo se zmenili, da je bilo obema ok.

Naslednji dan sva namenila lenarjenju, saj naju je včerajšnja vožnja in izlet malce zdelal. Tako sva se po tipičnem obilnem bosanskem zajtrku odpravila na sprehod, popoldne pa preživela v hotelu Termag, ob koktajlu  in uživanju na bazenu ter sproščanju v savni.

Zadnji dan bivanja na Jahorini sva se odločila, da greva v Sarajevo, na še nekaj ogledov. Kot prvo sva se odločila, da si ogledava slap Skakavac, ki je s svojimi 98 metri najvišji, predvsem pa najlepši slap v Bosni. Skakavac se nahaja dobrih 12 km v naselju Nahorjevo oz. severno od Sarajeva. Označbe do Skakavca so dobro označene, čeprav me je pot občasno spominjala bolj na off-road kot cesto. Najbolje se je peljati do konca, kjer je rampa, ker je nekje po oceni 1,7 km do slapa v eno smer. Po vrnitvi v mesto sva obiskala AVAZ Tower, ki je s svojimi 176 metri najvišja stavba v Bosni. Gradnja se je pričela leta 2006, končala 2008. Na 150 m višine se nahaja kavarna, nadstropje višje si lahko za 1 KM ogledamo Sarajevo.

 

AVAZ Tower

Dan sva zaključila na Baščarščiji, kjer sva posnela nekaj slik, obiskala njihovo tipično kavarno, se zadnjič za ta dopust sprehodila po starem delu mesta in se odpravila nazaj na Jahorino.

Po zajtrku sva šla do konca spakirati stvari. Čez noč je na Jahorini zapadlo 30 cm snega, tako, da je bilo malo grenkega priokusa, da je pa končno malo snega, vsaj za kepanje ali podobne norčije na snegu. Pot do doma naju je vodila skozi Sarajevo, mimo Travnika, Jajca, Banja Luko. Po devetih urah vožnje sva prispela domov.

Kljub temu, da je bil dopust namenjen smučanju, mislim, da sva ga kljub temu dobro izkoristila in si ogledala Bosno, ter bila deležna prijaznosti domačinov in njihove odlične kulinarike. Bosna je po svoji nerazvitosti, prijaznih ljudeh, cenovni dostopnosti, dobri hrani, drugačni kulturi, predvsem pa po lepi in neokrnjeni naravi država, ki jo priporočam vsem.

Za bivanje na Jahorini priporočam hotel Rajska Vrata, saj so locirani tik ob smučišču, gazda je zelo prijazen gospod, želijo ustreči vsakomur in ne glede s čim. Midva sva se pri njih počutila kot gospoda. S svojo majhnostjo in domačnostjo pripomorejo k super bivanju.

Tako sva Sarajevo doživela midva. Zagotovo to ni bil zadnji obisk Sarajeva, predvsem pa smučanje na Jahorini, ki je po cenovni ugodnosti in samem terenu odlična iznira za tedensko smuko.