Albanija

Za vstop v Albanijo sva malo brcnila v temo, ker sva se zanašala bolj na navigacijo kot na lasten občutek, tako, da sva za prečkanje meje iz smeri Grčije, naredila ogromno nepotrebnih kilometrov čez hribovje. Kot pravijo iz vsakega potegni nekaj dobrega, tako, da sva bila deležna pravih albanskih ovinkastih cest. O luknjastih cestah na tem delu, pa rajši nebi izgubljala besed. Sredi ničesar sva srečala potepuško pasjo druščino, kravo, ki se je po trobljenju le umaknila s ceste ter  nekaj deset metrov improvizirane ozke ceste čez kamnolom. Seveda koliko adrenalina je bilo prisotno v tem trenutku rajši ne govorim. Seveda ko sva bila na normalnih cestah, se nama je zdela to zanimiva dogodivščina. 

Po prečkanju Albanske meje nisva plačala nobene ekološke takse, kot je že več kdo to omenila. Za sporazumevanje po Albaniji sva velikokrat uporabila kar roke, ter se s kretnjami zmenili kaj kdo hoče.

Del Albanije pri Ksamilu

Pred nami morje, za nami gore

Albanija je poznana predvsem po bunkerjih in mercedezih ter slabih cestah.  Za pot ki sva jo prevozila midva (obalni deli) so ceste čisto solidne, brez lukenj in makadama. Seveda previdnost ni odveč, če za kakšnim ovinkom srečamo kravo, ki počiva sredi ceste. Njihova avtocesta je skoraj boljša od naše, vendar  imajo namesto izvozov kar rondoje. Nisem pa vedela, da njihova avtocesta velja za kolesarje, traktorje, pešce predvsem pa za konjske vprege. Tako, da previdnost pri vožnji po albanskih cestah ni odveč. 

 

Po nekaj takšnih srečanjih, ni nič neobičajnega, če živina počiva na cesti

 

Albanske vasice

Stalnica v Albaniji so bunkerji

Prvo noč sva si v Sarandi poiskala prenočišče v kampu Caravaning v bližini Ksamila, kjer sva za 10 eurov dobila zelo lep apartma. Sarando sva si ogledala na hitro. Predvsem je to mesto novih hotelov. Gradi se na veliko in povsod. Dobiš občutek, kot da bi hotel radi zgradili v najmanjši mišji luknji. Če pa imajo občutek za gradnjo hotelov, jim le ta manjka pri čistoči mesta. 

Gradi se na veliko

Po nekaj neuspelih poskusih nama je iz Sarande le uspelo priti na obalno cesto, ki vodi proti Vloram. Cesta vodi skozi zanimiva mesteca in vasice, kjer sva občasno srečala kakšnega backpackerja. Kako so se znašli ravno tam, vedo samo oni. Pot ponuja ogromno ovinkov, ter razgleda na čudovito turkizno morje in osamljene plaže. Odločiva se, da si eno od bližje pogledava. Za obisk te plaže bi skoraj potrebovala terenca, vendar pravijo, da se počasi daleč pride. Tako sva se s polžjo hitrostjo pomikala po luknjasti cesti do plaže. Vmes nama je za par minut pot prekrižala krava, katera se je morala prvo odžejati, da se je lahko umaknila iz ceste. Tako sva prišla do plaže, kjer je morje res takšno kot sva ga videla iz višine, ter lokacija na kateri bi lahko brez problema divje kampiral ter brez najmanjšega problema preživel preostanek dopusta. Ampak kaj ko sva rekla, da se bova kopala v Vlorah. Seveda iz tega kopanja tisti dan ni bilo nič. Pot sva nadaljevala čez prelaz, ker sva bila kar naenkrat na 1200m nad morjem, od koder sva imela še lepši razgled na albansko morje. Na vrhu prelaza se lahko podamo na znano albansko pot, do drevesa, ki spominja na orla, ki je simbol v albanski državi.  Po prečkanju prelaza se lepe albanske plaže z turkizno modrim morjem končajo, te so podobne našim.

Vlore so podobno hitro razvijajoče mesto kot Saranda, tako  v smeri turizma kot v smeri same gradnje. V bližini mesta sva si za 5 eurov poiskala prenočišče v nekem improviziranem kampu ob obali. 

Naslednji dan sva si ogledala Tirano. Živi kaos, kaos in še enkrat kaos na cesti. Da sva prišla v center mesta sva potrebovala debelo uro, nato pa še dodatno uro, da sva našla parkirni prostor v garažni hiši. Do centra mesta sva imela slaba dva kilometra. Za uro parkiranja sva odštela 100 lekov. Glavne znamenitosti Tirane so vse na glavnem Skenderbergovem trgu. Center mesta predstavlja nekakšno zelenico, katera za promet predstavlja velik rondo. Na sredini je Skenderbergov kip, v bližini je pa opera, muzej, mestna oblast, urni stolp in univerza. Center mesta je lepo urejen, če zaideš pomotoma v stransko ulico pa lahko opazimo umazanijo in nižji standard. V restavraciji v Tirani, sva za dva obroka in pijačo dala 10 eurov. 

 

Skenderbergov trg

Urni stolp - Tirana

Tirana mi nekako ni bila všeč, osebno sem od nje pričakovala več znamenitosti, predvsem pa kaos na cesti pusti nekaj skravžlanih živčkov med vožnjo po Tirani. 

Zadnja postojanka v Albaniji je bilo mesto Shoder, kjer sva si od daleč pogledala grad, ter nadaljevala proti mejnemu prehodu zadnje države na najinem potepanju – Črni Gori.

Res je, da sva Albanijo bolj kot ne samo prevozila, največ časa sva tako porabila za premikanje od ene do druge točke. Vendar nama Albanija nekako ni preveč blizu. Če bi se v Albanijo vrnila, bi obiskala južni obalni del, ki ponuja ogromno lepih plaž, čisto morje, predvsem pa veliko možnosti za divje kampiranje.  Da bi Albanijo bolje spoznala bi morala ostati še vsaj dva dni, da bi si ogledala še druge stvari, tako, da je bilo po eni strani premalo časa, da bi si ustvarila pravo mnenje o državi.