Raziskovanje Budimpešte in vožnja proti Romuniji

Zjutraj se zbudiva in narediva plan za današnji dan, če si še pogledava Budimpešto podnevi ali se odpraviva kar proti Romunski meji. Glede na to, da nama je Budimpešta všeč, se hitro odločiva, da jo raziščeva še malo bolje. Tako spakirava stvari ter se odpraviva proti najbolj znani nakupovalni ulici v mestu – Vaci. Ob ulici je polno trgovin z oblačili in obutvijo znanih ali malo manj znanih blagovnih znamk, ki so večinoma višjega cenovnega razreda. Na ulici najdemo tudi trgovine s spominki in pa kar nekaj precej dragih in na nivoju restavracij, ki pa vsaj po videnem ne ponujajo neke nadpovprečne hrane. 

 

Med iskanjem informacij o Budimpešti sem naletela na zanimivo oziroma verjetno celo opozorilen zapis, ki pravi o tem, kako se lahko moški na ulici Vaci ujamejo v past deklet, katere se v parih sprehajajo po ulici. Dekleta imajo celo svoj izraz in sicer jim pravijo konzumlanyok, ta pa želijo navezati stik z nič slutečimi mimoidočimi moškimi, katerim pristopijo z čisto preprostim vprašanjem koliko je ura ali kje je določena ulica. Dekleta nato svoj ulov povabijo na pijačo (bar zraven trgovine C&A), se od tam do bara peljejo z dvigalom in naročijo pijačo. Ko stranka dobi račun, doživi najveretneje največji šok v življenju, saj lahko posamezna pijača stane tudi nekaj sto eurov, če ne želiš plačati imajo bojda tam fante, ki denar brez problema spravijo iz tebe. Zadeva je povsem legalna, saj pri dvigalu visi cenik, kjer so navedene cene, tako, da s prijavo na policiji nebi dosegli popolnoma nič.

Pot nadaljujeva mimo znamenitega Chain Bridge do Parlamenta. Parlament je največja zgradba na Madžarskem in tretji največji parlament v Evropi. Zgradba je dolga 268 metrov, v širino meri 123 metrov, v njegovi notranjosti pa se skriva kar 10 notranjih dvorišč, 29 stopnišč , kar 691 sob, 242 kipov in 386 aktivnih poslancev. Velikost parlamenta je 96 metrov in zaradi tega obstaja v Budimpešti celo zakon, ki veleva, da nobena stavba v mestu ne sme biti višja od 96 metrov.  Državljani EU si lahko parlament ogledamo brezplačno, med ogledom se lahko udeležimo tudi vodenja po parlamentu, ki poteka v različnih jezikih, brezplačne vstopnice pa lahko dvignemo na vhodu X, s seboj pa moramo imeti svoj osebni dokument. 

Ker se nahajava v Pešti parlament vidiva samo od blizu, za tisti znameniti pogled na parlament, pa bi morala iti na drugi breg Donave, kjer se nahaja grad Buda. 

Vračava se ob nabrežju Donave, kjer naletiva na še eno bolj znano znamenitost Čevlji ob nabrežju Donave, ki pa nima ravno prijetne zgodovine. Čevlji ob nabrežju Donave so spomenik umetnika Gyule Pauerja, čigar čevlji spominjajo na Jude, ki so se morali sezuti, predno so jih pripadniki fašistične milice postrelili.

Predno se podava na dolgo pot proti Romuniji se odpeljeva še proti Grajskemu hribu, kjer na desni strani Donave stoji grad Buda, ki je ena od najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti v Budimpešti. Dolga stoletja je arhitektura Bude rastla precej živahno, da ga dandanes imenujemo kar mesto v mestu. Do gradu lahko pridemo peš ali pa z kakšnim od javnih prevozov, na grajski hrib se pa lahko podamo peš ali pa kar z leseno železnico oziroma lesenimi vagoni, za eno vožnjo bomo odšteli 3 eure. Vstopnina v grad je brezplačna, izjemoma se plača vstopnima v muzeje in cerkve. Ob ponedeljkih so muzeji zaprti. 

Iz strani kjer se nahaja grad Buda imamo tisto po čemer je Budimpešta najbolj poznana – znameniti pogled na parlament ob Donavi. 

Čas je da se odpraviva proti Romunski meji oziroma do kraja Sapanta, ki se nahaja skoraj čisto ob Ukrajinski meji in kjer bova začela z najinim road tripom po Romuniji. Vožnja po madžarski avtocesti je dokaj monotona, saj le tu in tam srečava kakšen avto, ob poti pa naju spremljajo ogromne njive že posušenih sončnic. Po parih urah le prispeva do Romunske meje, kjer nama na hitro pogledajo dokumente in prtljažnik in že nadaljujeva pot proti Sapanti. Vožnja je precej počasna, saj se voziva čez vasi in gozdove, na cesti pa bolj pozni uri ne srečava skoraj nobenega. 

V Sapanto prispeva tik ob sončnem zahodu, zato se hitro podava na lov za prenočiščem. Hitro ugotoviva, da tukaj ni nobenega kampa, zato se ob pestri ponudbi sob zapeljeva do ene hiše in se z lastnico dogovoriva za sobo. Ko se razpakirava sva že pošteno lačna, zato želiva poiskati restavracijo, a so vse ali manj ''zapuščene'', do takšne ki pa obratuje pa je vsaj 15 kilometrov vožnje. K sreči ob cesti vidiva odprt mini market in kar tam nakupiva kruh in salamo kar bo za današnji dan čisto dovolj.

Soba 11 eur