Šri Lanka: Zadnji dan na Šri Lanki in pot domov

Vsega lepega je vedno enkrat konec, zato tudi tole najino potovanje po Šri Lanki ni prav nobena izjema. Zjutraj se zbudiva precej zgodaj in si z mešanimi občutki začneva pakirati stvari v najina nahrbtnika. Kot zadnji dan nama je lastnica Guestohousa Happy Tuna pripravila brezplačen zajtrk, ker nisva rezervirala preko bookinga, zato ne rabi plačati provizija. Tako dobrega in obilnega zajtrka še na Šri Lanki nisva jedla. S bivanjem pri njih sva bila res navdušena nad prijaznostjo, čistočo sobe in gostoljubnostjo ter pa samo ceno sobe.

Do dvanajste ure še imava na voljo skuterja, zato še ta čas izkoristiva, da se odpraviva malo ven iz Hikke do kakšne plaže. Nekaj kilometrov iz mesta se parkirava na zelooo dolgo in lepo plažo, kjer ni žive duše. Odločiva se da se odpraviva v vodo. Čeprav sva nekje do samo pasu v vodi, ima voda strašansko moč, ob trenutku nepazljivosti me ogromen val preseneti in potegne v svojo centrifugo in me kot klado naplavi na vodo. Od presenečenja komaj pridem k sebi, si postavim kopalke nazaj na pravo mesto, izpljunim mivko, ki jo imam po celih ustih in še enkrat me zalije močan val. Hitro ugotoviva, da bo bolje, da sva na suhem in da še rajši narediva kakšno fotko.

Kmalu naju začne priganjati čas, zato se kmalu odpraviva nazaj. Voziva se mimo počasnih tuk tukov in jih prehitevava po desni. V nekem momentu mimo naju po desni švigne avtobus, v istem momentu pa še nekaj metrov pred nama opaziva precej shirane krave sredi ceste, katere k sreči vidiva v zadnjem hipu in jih komaj obvoziva. Hja... vse sorte doživiš v promeru na Šri Lanki.

Po adrenalinski vožnji prispeva do gouesthousa, kjer vrneva skuterja  in hitro spakirava nahrbtnika. Po pogovoru z lastnikom sva spremenila plan gled prevoza do Colomba. Najin prvotni načrt je bil tak, da se do letališča odpraviva z avtousom, vendar nama lastnik predlaga, da se odpraviva z vlakom, ker je hitrejši in se ne ustavlja na vsaki manjši postaji. Ker imava let šele zvečer, se nama ideja z vlakom z odhodom ob tretji uri zdi super, saj imava še vedno nekaj časovne rezerve, nepotrebnem čakanju na letališču pa se tudi izogneva. 

A kaj ko nisva vedela, da bova imela živčno vojno na račun prevoza ker sva lovila zadnje minute oz. že skoraj sekunde do prihoda na letališče. Vlak je sicer pripeljal točno, ker sva šla na expres vlak, kar ne pomeni, da je expresno hiter, vendar pa se ne ustavlja na vsaki manjši postaji. Vožnja z vlakom je namesto predvidenih treh ur trajala štiri ure. Ko smo prispeli v Colombo pa sva preživela šok presenečenja pri sestopu z vlaka. Neka vsesplošna logika je, da najprej počakaš, da ljudje iz vlaka iztopijo, tukaj jim je pa to vse tuje. V istem hipu ko se je vlak ustavil, so se domačini že začeli obešati na vrata in siliti na vlak, tako, da mi dejansko sploh nismo mogli dol. Tako se je živalsko prerivanje začelo. S Klemnom nisva bila blizu, zato sva se morala znajti po svoje. Meni je nekako uspelo s pomočjo domačina izvleči moj nahrbtnik, katerega sem si potem nekako za silo oprtala na hrbet, medtem ko sem manjšega imela pred sabo, da sem si lažje delala maneverski prostor pred sabo. Preriniti se mi ni uspelo niti za pol metra, dokler mi ni prijazna japonka pred sebe postavila svoj res ooogromni kovček, tako, da sem se preko njega nekako prerinila naprej. 

Ko nama nekako le uspe priti iz vlaka se odločim, da poiščem stranišče. Slednjega kmalu najdem in vidim grozno gnečo pred dvema straniščema, druga dva na strani pa samevata. Domačinke vprašam it's free... Yes Yes you can go... Ok. Thanx. Na obrazu se mi hitro nariše nasmešek, ker bom hitro na vrsti... Ko pridem do stranišča, mi hitro postane jasno, zakaj je stranišče prosto. Prisežem, da bolj posranega, poscanega, skozlanega, zabasanega, poplavljenega in usranega sekreta še nisem videla ever. Hitro zapustim stranišče in poiščem Klemna. Čas naju že res pošteno priganja, saj imava do vzleta letala zgolj tri ure, midva pa sva še vedno v Colomu. Do letališča je ena ura vožnje, promet v Colombo pa itak kaos od kaosa, zato Klemna začne počasi grabiti panika, jaz pa ga lagano mirim ah... saj bova prišla pravi čas. Poiskati morava avtobusno postajo in ko naju končno usmerijo na pravo stran, res pospešiva najin tempo in avtobusna kar nima in nima konca. Sprašujeva mimoidoče, kjer je postaja od koder avtobusi vozijo na letališče. Po dvajsetih minutah tekanja le najdeva postajo, a kaj ko nama mini bus odpelje pred nosom. Ne preostane drugega, da počakava na drugega kateri takoj pripelje in traja še nekaj časa, da se napolni. Do letališča je še ura vožnje, mi pa že takoj počakamo v prometnem zamašku, kjer se premikamo po polžje. 

Uro in pol pred letom le prispemo na letališče, kjer se postaviva v vrsto, da narediva check in. Pred nama pet ljudi, vendar da prideva na vrsto traja vsaj 45 minut. Ves čas gledam na uro, saj že sama počasi postajam rahlo nervozna, vendar k sreči vse pravočasno urediva, ostane nama še toliko časa, da še zapraviva zadnje rupije in pojeva nekaj v Burger Kingu (krompirček, coca cola in hamburger oderuških 13 eur). 

Let proti Abu Dhabiju poteka mirno, v Abu Dhabiju si malo pretegneva noge in sva že na letalu proti Beogradu. Po skoraj nič prespani noči pristaneva na Brniku ob deveti uri zjutraj, kjer naju pridejo domači iskati.