Koh Panghan

Po dobri uri vožnje le prispeva na Koh Panghan, otok poznan predvsem po Full moon partyih, ki se odvijajo na plaži Had Rin. Že ob prihodu na otok vidiva, da že kar na pomolu stojijo ponudniki različnih prevozov in apartmajev, ki se kar derejo en preko drugega. Hotel sva si že okvirno nagledala zjutraj na bookingu, zato sva tudi vedela kam ter koliko je hotel stran. Za vožnjo dolgo 3 kilometre so hoteli 200 bht, kar je absolutno preveč, zato iščeva prevoz dalje, ko se le dogovoriva za 100 bht, ampak še to je too much.

Hotel sva poiskala na vzhodni strani otoka, kamor zaide manj turistov, kar je pa nama čisto všeč. Prenočišče imava v Plan B hotelu, kjer dobiva precej čisto in urejeno sobo. Ker sva že rahlo lačna ter željna plaže, greva kar peš poiskat restavracijo. Med tem časom malce skreneva s poti in srečava opico privezano na keson avta. Opico slikam, ko sem se pa približala, da bi se blizu nje slikala je pa začela kazati zobe. Opala ti si pa huda. Opice imajo privezane na daljšo vrv, nato pa jih pošljejo na palmo, da jim dol mečejo kokose. Zanimivo.

Končno najdeva restavracijo na plaži, kjer so bila nekakšne blazine, da si sedel kar na tleh. Super postrežba, lokacija, vzdušje, samo ko dobiva račun naju skoraj kap. Cena piva ter alkoholnih pijač dražja kot pri nas.

Malce stran najdeva čisto svojo plažo ter skočiva v toplo morje. Malce se grem razgledati, ko najdem kokosov oreh, ter ga prinesem na plažo. Seveda se Klemen takoj loti podviga. Po nekaj minutah  in močnih udarcih , mu le uspe dobiti kokos narazen. Uživava ob pitju zaslužene kokosove vode.

Zvečer naju zagrabi lakota, zato se odločiva, da greva do Thongsale in to kar peš, saj ne bova plačevala oderuškim taksistom. Pot se kar vleče in vleče, ampak ko prideva nazaj kar padeva v posteljo.

Zjutraj se zbudiva oba nejevoljna, saj sva oba grozno prehlajenja. Tajci so malo čez les pri uporabi klime, saj jo imajo ves čas prižgano in to na ledeno mrzlo, tako na ladji,  vlaku, letalu, letališču, trgovini, taksiju… Sva pa opazila, da je precej turistov v podobni situaciji kot midva, zato kakšna jopica na dosegu roke tudi ni odveč.

Danes dobiva skuter za dva dni, da malce prevoziva otok. Tukajšnji skuterji so super saj so 125 kubični, tako, da se da odlično peljati povsod tudi po brezpotjih, sploh je pa super, da ne zahtevajo vozniškega dovoljenja. Pri vsaki izposoji je potrebno pustiti potni list dokler ne vrneš skuterja nazaj. Sicer malce riziko puščati osebni dokument, vendar midva nisva imela s tem nobenih problemov. Pametno je tudi skuterja slikati pred uporabo, če bi nas ob vrnitvi hoteli okriviti za kakšno prasko. Prav tako pa se je za izposojo zmeniti kar tam kjer bivamo, saj oni hranijo potni list, ne pa nekdo iz ulice, kjer bi si drugače izposodili skuter. Čelada je obvezna ali ni, ne vem, nosi jo le tu in tam kakšen turist. Zato je to odločitev posameznika. Vsekakor pa vožnja zahteva kar veliko zbranosti, saj vožnja poteka po levi, vsi se kar vrivajo ter izsiljujejo prednost. Sploh pa je potrebno paziti predvsem na turiste, ki jih je kar nekaj, ki niso ravno vešči vožnje s skuterjem.

Odpraviva se proti severozahodu, ki ni kaj prida turističen niti posebno zanimiv, zato odideva na drugo stran otoka, kjer so lepše plaže. Ustaviva se v nacionalnem parku ter se podava na pot proti slapu, ki je premogel komaj nekaj malega pretoka vode ter na razgledno točko. Malo rekreacije pri 35 stopinjah ne škodi, če že razgled ni bil nič posebnega. Vmes se ustaviva na plaži Had Rin, kjer se odvijajo Full Moon Partyi. Tokrat se na plaži ni dogajalo nič, je pa plaža sama po sebi zelo lepa, z drobno finim peskom.

Pošteno nama je že krulilo v želodcu, zato se vrneva na Thongsalo, kjer sva prejšnji dan odkrila tržnico, kjer je ogromna izbira najrazličnejše hrane oz. vse kar ti srce poželi. Ponujajo tako hrano, kot smoothije, palačinke, ražnjiče… Medtem ko je bila tržnica nabito polna, so ostali gostinski lokali samevali. 

Tržnica na Thonsali

Naslednji dan se ponovno odpraviva na drugo zahodno stran otoka, z namenom obiskati najlepšo plažo na otoku Ao Thong Nai Pan Yai. Plaža je vsaj nama noro lepa in res drugačna od ostalih in nekako tipično tajska, z čistim morjem, dovolj hitro globoka in to brez koral, ki grozno režejo v podplate. 

Najlepša plaža na otoku Ao Thong Nai Pan Yai

Pred sončnim zahodom se odpraviva malo naprej od najinega hotela, kjer se po najinem mnenju nahaja največja zanimivost za turiste. Palma, ki raste horizontalno nad morjem je res nekaj posebnega. Že moraš kar imeti srečo, da jo lahko brez težav poslikaš ter brez kakšnih človeških faktorjev na sliki. Midva sva želela slikati sončni zahod, kar nama je tudi super uspelo.

Počasi se izteka najin čas na Koh Phanganu. Največji šok doživiva na koncu, ko se odjaviva iz hotela, ko gre lastnica preverit sobo in zraven prinese brisače, na katerih se je rahlo poznala sled mojih rdečih las. Zahteva plačilo 1000bht za brisače, ker to ne bo šlo dol. Nekako se le zmenimo za 400 bht. Iz principa in  kljub njenemu čudnemu pogledu odneseva brisači s seboj. Seveda, ko sem doma oprala brisači se ni poznalo prav nič. O kako sem bila takrat jezna.

Z najetim skuterjem se odpeljeva do pristanišča, kjer jaz pazim na nahrbtnika, medtem ko je Klemen šel vrniti skuterja. Za taksi do pomola bi dala toliko, kolikor stane najem skuterja za en dan, torej 200 bht.

trajekt 660 bht
soba 650 bht
skuter 200 bht
smuti 30 bht
pranje perila 1 kg 40 bht
pivo Sfinga 50 bht