Črna Gora

Zadnja država na najinem spisku je bila Črna Gora, ki sem se je nekako najbolj veselila in od nje tudi veliko pričakovala, seveda poleg Grčije.  Črna Gora v primerjavi z ostalimi nima toliko obale, vendar pa ponuja ogromno zanimivosti ob obalnem delu. 

Mejo s Črno Goro sva prečkala pri meji s Skadarskim jezerom, ter se napotila proti Ulcinju. Prvo noč sva divje kampirala na Veliki plaži pri Ulcinju, ki ponuja kar nekaj možnosti za divje kampiranje. Ulcinj je simpatično staro mesto, z veliko štanti in klasično mestno promenado. Naslednje jutro je bilo na vrsti nadaljnje raziskovanje Črne Gore. 

Velika plaža pri Ulcinju

Prvo sva se odpravila po ovinkasti in na trenutke slabši cesti, kot tiste v Albaniji proti Skadarskemu jezeru in vasici Virpazar, ki ji nekateri tudi pravijo črnogorske Benetke. Ves čas sva se držala table za Virpazar, zato sva bila deležna takšnih cest, ki vodijo čez hribe. Veliko bolj je priporočljivo iti do Budve in nato po avtocesti do Skadarskega jezera. Midva si bova to sigurno zapomnila ob naslednjem obisku te države. V Virpazarju so množično ponujali vožnjo s čolnom po jezeru, kjer te popeljejo do znanega razgleda, med vožnjo pa obljubljajo mnogo vrst ptic, ki jih drugače ne vidimo.  Zaradi omejitve s časom sva si na hitro ogledala jezero, ter se napotila naprej proti Sv. Štefanu in Budvi.

Vasica Virpazar na Skadarskem jezeru

 

Sv. Štefan

Naslednja destinacija na poti je bil Nacionalni park Lovčen, za katerega se za vstop v park plača 2 eura po osebi. Vožnja poteka po vjugasti cesti, vmes pa nas spremlja čudovita narava, ki malce spominja na našo Veliko Planino. Seveda je ravno med najinim obiskom Lovčena lilo kot iz škafa, zato je bilo višje na Lovčenu stanje porazno. Deževalo, megla pa takšna, da si videl pred sabo samo par metrov.  Po vsem skupaj naju je nadaljevanje po Lovčenu minilo, zato sva se vrnila v Cetinje, nadaljevala pot čez vasico Njeguši, do Kotorja.

Pot, ki sva jo prevozila  od Cetinj do Kotorja je lepa vjugasta cesta, katere radi zberejo motoristi za svoje poti. Za ljubitelje planinarjenja se tukaj ponuja veliko izhodišč za hribolazenje.  V vasici Njeguši sva kupila njihov sir in medico, ter si mimogrede ogledala še Njeguševo rojstno hišo.

Nadaljevala sva pot proti Kotorju, ko se nama je kar naenkrat odprl čudovit razgled na Kotorski zaliv. Bi morala razmisliti, če sem bila že kdaj tako navdušena nad kakšnim razgledom kot tem. Naredila sem nekaj slik, nato pa sva se po zelo ovinkasti cesti spustila proti Kotorju, vmes pa uživala ob razgledu na le tega. Kotor je simpatično mestece, kateri je priljubljeno sidrališče za križarke, ki se za kak dan ustavijo na svoji poti. Mesto je obdano z 4,5 km dolgim obzidjem, ki je tudi pod Unescovo zaščito. Boka Kotorska ponuja zanimive zalivčke in otočke, ki so po informacijah drugih vredni ogleda. Med drugimi je Boka Kotorska tudi najjužnejši fjord v Evropi. 

Kotor - obzidje, ki je pod Unescovo zaščito

V Kotorju sva si poiskala prenočišče za 20 eurov na noč, ter se odločila, da naslednji dan odidema proti domu, saj nama vreme zadnje dni ni bilo ravno naklonjeno. 

Črna Gora je sama po sebi zelo zanimiva dežela, saj ponuja veliko zanimivih stvari, ki se odražajo v čudovito obali, naravi, hribih. Žal sva Črno Goro zelo površno obdelala, saj nama vreme ni ravno dopuščalo veliko pohajkovanja naokoli. Se pa oba strinjava, da se ob priliki vrneva v Črno Goro, predvsem pa v Ulcinj, ki je bil obema zelo všeč.